V Mančinem svetu je čarobnost živa resničnost. Osrednje, sveto mesto je posvečeno Presežnemu. Neopisljivi Skrivnosti, ki ni nekaj oddaljenega in abstraktnega, ampak je živa Prisotnost, s katero je Manca v nenehnem dialogu. Med svetim in posvetnim, vidnim in nevidnim, svetovi živih in umrlih ni mejá, oplajajo se in se zlivajo v eno – včasih nagajivo, drugič slovesno. Srčnice so zapisani drobci tega neprekinjenega toka. V njih globoki molk neizgovorljivega podaja roko žuborenju smelega izgovarjanja.
– Tina Košir (iz spremne besede)
