Za novo številko revija Bukla sem napisal tekst o romanu Benjamina Okorna Ona je Ana in o njenem nastanku:

Ona je Ana ni angažiran roman, je zgolj dobra zgodba. To sem doumel takoj, ko sem se začel uredniško spopadati s tekstom Benjamina Okorna, mladega avtorja s psihiatrično diagnozo, ki je niti sam ne poznam. Srečala sva se leta 2018 na delavnicah v okviru Javne agencije za knjigo RS, kjer sem bil enkrat tedensko mentor v Društvu Altra. Bil je med bolj molčečimi udeleženci in se je iz nekakšne počivalne zamaknjenosti ponavadi prebudil samo za nekaj trenutkov, takrat pa pridal nekaj bistrih opazk, ki so vsebovale zdravo mero dvoma. Svojo čuječnost je naposled izkazal z naznanilom, da piše roman …

Zgodbo sem mu zavidal, sam se je niti v sanjah ne bi mogel domisliti. Govori o študentki angleščine Ani, ki se v nekaj presenetljivih in pretresljivih korakih zanjo in za njeno okolje znajde na zaprtem oddelku bolnišnice za duševne bolezni. Shizofrenija. Toda zgodba ni zvenela kot osebna izpoved niti ne kot avtoterapija, zato tudi ni moglo iti za samoironično tematiziranje česa takšnega. Zgodba je bila preprosto zelo resna. Šus, brez ovinkarjenja in olepševanja. Fikcija, ki te posrka in te prežveči spremenjenega – z novimi vprašanji, z novo vednostjo.

Benjamin je tekst zapisoval na papir, nato pa ga je narekoval prijatelju Rubnu Dvorniku, ta ga je spravil v računalnik. V roke sem dobil vsebinsko osupljivo zgodbo z nemajhnimi jezikovnimi luknjami. Približno eno leto, kolikor časa je vzela Benjaminu, je potem – s premori – vzela tudi meni: večkratno branje in revidiranje teksta, predelovanje stavkov, kreiranje smiselnih odstavkov in poglavij – faze torej, ki k vsebini doprinesejo kvečjemu s slogom. Pripoved, ki je urna, četudi sledi psihologiji majhnih korakov, se je Benjaminu zapisala v sedanjiku, ki je dokaj nehvaležen prozni čas, tu pa se je izkazal kot samoumevni steber dramaturgije. Res je, dramaturgije. Ona je Ana je verjetno eden najbolj dostopnih tekstov, ki nam bodo kadarkoli predstavili faze shizofrenije in njenega sprejemanja, to pa mu uspe tudi zato, ker vsebuje tako redko literarno filmičnost.