Pesek in pena, zbirka poetično-duhovnih misli libanonskega pisatelja in slikarja Kahlila Gibrana (1883–1931), je prvič izšla leta 1926. Pomenila je vmesni korak med avtorskim vrhuncem v Preroku (1923) in med naslednjo daljšo knjigo Jezus, sin človekov (1928), ki jo je bralstvo po Prerokovem uspehu nestrpno pričakovalo. Vse tri knjige je Gibran napisal v New Yorku in v angleškem jeziku, kot pred njimi tudi Norega moža (1918) in Znanilca (1920). Po izidu Preroka ga je že močno izdajalo zdravje, živel je le še sedem let, njegov založnik Alfred Knopf pa je bil tisti, ki je avtorja spodbudil, da je za bralke in bralce v zbirko povezal aforizme, ki jih je pisal skozi čas in so bili nekakšen stranski produkt ustvarjanja daljših knjig. Delo Pesek in pena se je kljub temu izkazalo za enega Gibranovih največjih biserov. Premore notranjo dramaturgijo, saj so začetne misli, ki jih je avtor včasih prevedel kar iz svojih arabskih besedil, še nekoliko plahe, hitro pa se začnejo stopnjevati v vse bolj jasno izražena stališča s pesniškimi obrati in z izvirnimi poudarki, ki navdihujejo in vedno znova presenečajo. V nekaj zaključnih aforizmih se Gibran nasloni na svoje nastajajoče delo o Jezusu. Nemalo tukaj zapisanih misli in občutij je že davno tega prešlo med najbolj znane duhovne citate, ki jih je rodilo človeštvo.

Dželaludin Rumi (1207–1273) je bil perzijski pesnik, pravnik in sufijski učenjak. Velja za enega najpomembnejših mističnih pesnikov islamskega sveta in širše. Njegovo učenjaško življenje se je spremenilo, ko je srečal učitelja-popotnika Šamsa iz Tabriza. Odtlej se je posvetil pisanju pesmi in ekstazi druženja s Prijateljem. Zapleten odnos Rumija, Šamsa ter okolja, ki ju je obdajalo, v romanu Štirideset pravil ljubezni opiše turška pisateljica Elif Shafak. Rumi velja za prvaka svetovne književnosti, pri katerem so se napajali številni literati na Zahodu. Med njegovimi najbolj zvestimi bralci najdemo tudi slovenskega pesniškega velikana Tomaža Šalamuna.